Ukradeni otroci in kultura smrti: “Bili so patološki odpadek in položeni v neoznačen grob” 2025

Na mariborski policijski upravi je Marko Vehovar v skupini za krvne in seksualne delikte preiskoval primere domnevno ukradenih otrok v mariborski bolnišnici. V obravnavo je prejel 36 primerov pogrešanih otrok in jih zaključil s poročilom, ki ga je predal Specializiranemu državnemu tožilstvu (SDT). Z njegove strani so zadeve, kot pravi, zaključene, a predkazenski postopek še ni končan, saj morajo določene podatke preverjati na podlagi usmerjanja tožilca.

Po njegovem razlogov za sum, da bi bil kakšen otrok iz bolnišnice ukraden, med preiskovanjem ni našel. Na vsa vprašanja je dobil odgovore. “Edino, kar se ni dalo ugotoviti, je, kje so otroci pokopani, ker v Mariboru komaj od leta 2002 obstaja polje belih vrtnic, kjer jih starši lahko pokopljejo,” je po navedbah STA pojasnil Vehovar.

Sicer je med preiskovanjem primerov zasegel različno dokumentacijo iz bolnišnice, upravnih enot Ptuj in Maribor, centra za socialno delo, opravil razgovore z vsemi mamami, takratnim in sedanjim predstojniki patologije, nekdanjimi babicami in predstojniki perinatologijo, sodeloval je tudi s predsednico Društva izgubljeni otroci Slovenije.

Predsednica komisije Alenka Jeraj (SDS) ga je med drugim spraševala, če so preverjali, ali obstajajo parafinski vzorci. Vehovar je pojasnil, da teh ni, ker je čas hrambe 30 let, so pa pregledovali obdukcijske zapisnike, je dodal. Na vprašanje, ali pozna primer Petre Lorbek, je odgovoril pritrdilo. “Gre za parafinski vzorec, kjer je prišlo do izliva fekalij, zato so tudi vzorci uničeni,” je dejal.

Preverjali so evidenco tudi pri komunalnih podjetjih, kje naj bi bili otroci pokopani. “Bili so patološki odpadek in položeni v neoznačen grob, tu ni možnosti, da bi se ugotovilo, kdo so,” je pojasnil.

Preiskovalna komisija je zaslišala tudi Mojco Kraševec z ministrstva za notranje zadeve oz. direktorata za upravne notranje zadeve. Za primere domnevno ukradenih otrok v porodnišnicah med letoma 1965 in 1991 je prvič slišala leta 2021, ko se je pri njej oglasila mama s sumom o domnevno ukradenem otroku.

V nadaljevanju je predstavila svoje delo v sektorju za registracijo prebivalstva in javne listine. Opravlja naloge za urejanje matičnih zadev, pridobivanje javnih listin in registracije prebivalstva, urejanje državljanstva. Matični register je osnovni vir podatkov, a ga do leta 2005 še ni bilo in se je vse vodilo ročno, je dejala.

Zato je po njeni navedbi bi lahko v dokumentaciji prišlo do raznih neusklajenosti, posebno pri imenih v rojstni knjigi. “V rojstno matično knjigo prijava rojstva, v knjigo umrlih prijava smrti, mesto pokopa se ni vpisovalo v matične knjige, tudi danes v matičnem registru ne vodimo teh podatkov,” je pojasnila.

Opozorila je, da prejšnja zakonodaja ni vsebovala določb o trajni hrambi gradiva, zdaj je hramba matičnih knjig in spisov 100 let. Potrdilo o smrti otroka najbrž hrani Nacionalni inštitut za javno zdravje, od leta 1980 so tudi mrtvorojeni otroci imeli enotno matično številko, je med drugim povedala Kraševec.