Piše: Petra O tem, kaj je skritega v zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in kako nevaren je ta zakon za našo družbo, pa tudi o tem, kaj se dogaja v nekaj državah na svetu, kjer imajo podoben zakon o evtanaziji, ter zakaj moramo oditi na referendum in glasovati proti omenjenemu zakonu, smo se pogovarjali s prof. dr. Zvonko Zupanič Slavec, zdravnico, zgodovinarko medicine in medicinsko humanistko.
Redna profesorica dr. Zvonka Zupanič Slavec je zdravnica, vodilna slovenska zgodovinarka medicine in medicinska humanistka, ki se je izobraževala na uglednih mednarodnih ustanovah. Znanje prenaša na bodoče zdravnike in zobozdravnike na ljubljanski medicinski fakulteti ter jih vzgaja v humanistično visoko ozaveščene bodoče strokovnjake. Vodi Inštitut za zgodovino medicine in medicinsko humanistiko iste fakultete. Strokovno, znanstvenoraziskovalno, publicistično in pedagoško se največ ukvarja z nacionalno in mednarodno zgodovino medicine, socialno zgodovino medicine, medicinsko humanistiko, medicinsko antropologijo, umetnostjo in kulturo v medicini. Sodeluje pri različnih nacionalnih in mednarodnih projektih, njena bibliografija raziskovalcev pa navaja okoli 1800 del; med njimi je okoli 60 različnih knjig, z osrednjo enciklopedijo Zgodovine zdravstva in medicine na Slovenskem v 5 knjigah (ok. 3000 strani, 7500 slikovnih prilog). Med znanstvenimi monografijami je bolj znana mednarodna identifikacijska študija lobanj grofov Celjskih. Je članica Evropske akademije znanosti in umetnosti in Odbora za pravno-etična vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije.
Gospa Zupanič Slavec, zdaj je dokazano, da ste žal imeli prav, ko ste dober mesec po nastopu Golobove vlade opozarjali, da se v medijski tišini pripravlja predlog zakona o evtanaziji. Se aktualni zakon, zaradi katerega bomo šli 23. novembra na referendum, zelo razlikuje od prvega predloga
Sedanja različica zakona se le malo razlikuje od prve. Čeprav zakon formalno govori o pomoči pri samomoru, vključuje elemente, ki so po vsebini bliže evtanaziji, saj zahteva navzočnost zdravnika ali diplomirane medicinske sestre pri umirajočem do trenutka smrti. Navzočnost zdravstvenega osebja ni predvidena v nobenem podobnem zakonu v evropskih državah, saj se tudi po tem ta razlikuje od evtanazije. Navzočnost namreč pomeni pritisk na bolnika in malo je možnosti, da si bo premislil, ko pride na določeni datum zdravstvena ekipa k njemu na dom. Bistvo asistiranega samomora je ravno v tem, da ima dejanje povsem v rokah bolnik. V slovenskem zakonu pa ni tako. Iz zakona so sedaj izvzeti duševni bolniki, kar je pomembno. Iz preambule prejšnjega zakona so izbrisali tudi podatke o ceni postopka, okoli 1500 evrov po osebi, kot so zapisali v predlog zakona, za dolgotrajno oskrbo pa 3000 do 4500 evrov na mesec, kar jasno kaže na ekonomski interes zakona. Res je, da zakon sedaj zdravniku omogoča ugovor vesti, vendar ne v celoti – še vedno mu namreč nalaga administrativna opravila s prosilci za asistirani samomor. Zakon je v vseh pogledih slab, kar potrjuje tudi pravna stroka, ki jasno zapiše, da se ne da preprečiti zlorab (prof. dr. Franc Testen). Poleg tega je lahko nevaren, saj odpira možnost, da se za smrt odločijo tudi posamezniki po akutnih zdravstvenih dogodkih, ki jih sprva spremljajo prilagoditvene psihološke bolečine – te pa so pogosto prehodne. Zakon tudi za mrliški list omogoča, da na njem ne navedejo neposrednega vzroka smrti. Prav tako zakon zdravniku ne dovoljuje, da bi brez soglasja pacienta bližnjim povedal, da namerava iti v postopek prekinitve življenja. Vpeljava tega zakona v prakso bi pomenila tektonski premik v družbi, ko 25 stoletij po Hipokratu in 80 let po sodobnejših ženevskih konvencijah življenje šibkejših ne bi bilo več zaščiteno, ampak izpostavljeno pritiskom in zlorabam.
Meni namreč levičarski sledilci na omrežju X največkrat očitajo, da zavajam, češ da aktualni zakon ne govori o evtanaziji, ampak o pomoči pri samomoru. Pa naj ne govorim o zastrupljanju starejših, ker je to laž … Razložite, prosim, bralcem, kako bo postopek pomoči pri samomoru potekal, če bo zakon sprejet?
Predlog zakona je bil sprva jasno evtanazijski, nato preimenovan v asistirani samomor. A razlika je ključna: pri asistiranem samomoru bolnik sam sproži smrtni postopek, pri evtanaziji pa to stori nekdo drug. V predlogu zakona pa je predvideno aktivno sodelovanje zdravstvenega osebja – zdravnika ali medicinske sestre –, česar pa v evropskem prostoru ni nikjer. Zakon določa, da zdravnik iz lekarne prinese toksično substanco, bolniku nastavi venski kanal, bolnik pa jo sam vbrizga. Zdravstveno osebje mora ostati navzoče pri njem do smrti (člen 20). Oseba lahko substanco popije, a če pride do slabosti ali bruhanja, kar je pogosto, je potrebna druga oblika – postopek pa ni natančno opisan. Izkušnje iz Oregona (ZDA) kažejo, da vsak dvanajsti bolnik umira več ur ali dni, pogosto v hudem trpljenju. Uporaba mišičnih paralizatorjev (relaksantov) onemogoča gibanje in komunikacijo, pacient pa pri umiranju zelo trpi, saj se duši kot pri utapljanju. Obdukcije potrjujejo močno povečano težo pljuč. Zakon odpira možnost razširitve na bolnike, ki ne morejo sami sprožiti postopka, kar bi zahtevalo posredovanje druge osebe – to pa je že evtanazija. Takšna razširitev bi lahko bila utemeljena kot preprečevanje diskriminacije, kar bi zakon hitro spremenilo v evtanazijskega. Gre za kompleksno in občutljivo področje, ki zahteva natančno razpravo, jasno zakonodajo in predvsem zaščito najranljivejših.
Kam pa so snovalci zakona skrili kazensko odgovornost tistih, ki bodo pomagali pri samomoru? Zdaj je namreč pomoč pri samomoru kaznivo dejanje, zaradi katerega greš celo v zapor.
Sedemnajsti člen Ustave RS določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Kljub temu predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) v 25. členu uvaja izjemo: dejanja zdravstvenih delavcev in drugih oseb, ki sodelujejo v postopku, niso protipravna in zanje ne nosijo kazenske, odškodninske ali disciplinske odgovornosti – če delujejo v skladu z zakonom. S tem zakonodajalec v predlaganem okviru določa izjemo za dejanja, opravljena v skladu z zakonom, ki so sicer po kazenskem zakoniku prepovedana. Gre za resno pravno in etično dilemo, ki postavlja pod vprašaj skladnost zakona z ustavnimi načeli in s temeljnimi varovalkami pravne države.
Mar ni paradoksalno, da vladajoči sprejemajo takšen zakon, ko pa vemo, da je država Slovenija v vrhu po številu samomorov glede na število prebivalcev?
Zakonodajalec se pri oblikovanju zakona ni oziral na visoko stopnjo samomorilnosti v Sloveniji, temveč je prepisoval kanadski in delno španski zakon. Letno beležimo nekaj tisoč poskusov samomora, od tega jih približno 10 odstotkov vodi v smrt. Večina rešenih pa nikoli več ne poskusi samomora – kar jasno kaže na obupen klic po pomoči, ne na dokončno odločitev. Tudi v Avstriji, kjer je asistirani samomor uzakonjen in postopek odobri komisija zunaj zdravstvenega sistema, recept pa pošlje le v lekarno, kjer ga prevzame bolnikov pooblaščenec, naredi v letu dni samomor le dobrih 10 odstotkov prosilcev. Torej gre tudi tukaj za strašen klic po pomoči, ker si ljudje želijo živeti. S tem zakonom se popolnoma izniči temeljno poslanstvo zdravnikov, predvsem psihiatrov in socialnih služb – da pomagajo ljudem iz najhujših stisk. To je strašen etični in družbeni zdrs.
Komu je torej v interesu, da vlogo rablja naprtijo zdravnikom in medicinskim sestram?
Za asistirani samomor ni potrebno medicinsko osebje. Švica ga že od leta 1942 izvaja prek organizacij, kot je Dignitas, kjer sodeluje nemedicinsko osebje. Tudi Avstrija in Nemčija nimata za to predvidenega zdravstvenega kadra. Evtanazijo dovoljuje le okoli deset držav na svetu, kjer sodelujejo zdravniki. Zdravniki vemo, da pri odločitvah običajno nismo udeleženi. Odločajo predvsem zavarovalničarji, ekonomisti, politiki, filozofi – ki pa ne prevzemajo odgovornosti. Pod smrtjo pa je vedno podpisan le zdravnik. Po nacistični evtanaziji so bili na nürnberških procesih edini sojeni prav zdravniki – in številni tudi usmrčeni.
Mene je nedavno presenetil telefonski klic družinske zdravnice, znanke, ki me je opozorila, da je med mladimi zdravniki pripravljenost za izvajanje evtanazije večja. Mar ti niso slišali za Hipokratovo prisego?
Rada se sklicujem na izrek: Če kot mlad nisi liberalec, nimaš srca. Če kot zrel nisi konservativec, nimaš pameti. Mladi zdravniki še ne poznajo medicine v globini, a ob prvih stikih z bolniki hitro spoznajo, kako močna je želja po življenju – tudi pri kronično bolnih, rakavih in invalidnih osebah, ki pri težavah in trpljenju nenehno iščejo pomoč. In zdravniki smo pri tem res ponižni, ker se zavedamo trpljenja vsakega od njih. Tudi mladi parlamentarci, ki odločajo o takem zakonu, nimajo izkušnje hlepenja po življenju pri bolnih, invalidnih in drugih, pa sprejemajo zakone zanje.
Duh časa poudarja individualizem in osebno svobodo. »Moja smrt, moja pravica« je modno geslo zagovornikov zakona. Ali se ne zavedajo, da nimajo pravice tega dela naložiti na ramena zdravstvenega osebja To nima nič s tem. Tega se niso nikoli učili in tega ne znajo. Mediji in družabna omrežja pa z megafoni razglašajo, kako ljudje neznosno trpijo, kar jim pogosto zamegli misel in oster pogled na življenje. Zavajajoča medijska vprašanja, ustvarjena z verbalnim inženiringom, pa imajo močan čustven vpliv, saj se ve, da nihče ne bi hotel trpeti.
Zakon je nastal kot butična pobuda za 30 do 50 posameznikov, nato pa se je ob evropskih volitvah in posvetovalnem referendumu brez širše razprave prenesel na dva milijona državljanov, in to brez sodelovanja in soglasja vseh vodilnih zdravniških organizacij. Namesto skupne skrbi za boljše življenjske razmere je nastala politična delitev. Na koncu pa gre za človeška življenja! In za grožnje, pritiske in zlorabe šibkejših, invalidnih, ostarelih … Zanje je zakon najbolj krivičen.
Prej omenjena znanka zdravnica mi je še omenila, da bodo zdravniki izkoristili ugovor vesti in odšli na bolniški stalež, namesto da bi zastrupljali ljudi.
Levji delež zdravništva bo podal ugovor vesti. Zakon je bil zdravnikom naložen brez soglasja in brez upoštevanja mnenja vseh osrednjih zdravniških organizacij. Gre za nedopustno breme, saj zakon nasprotuje zdravniški morali, Kodeksu medicinske etike in njihovemu poslanstvu delati v dobro bolnikov. Ta jasno določa, da zdravnik nikdar nikomur – tudi če bi ga prosil – ne sme zapisati smrtonosne droge ali ga napeljevati k njej. V svetu se uveljavlja poklic »assisted dying practitioner«, evtanazist, ki pa ne more biti zdravnik. Ta bo prevzel tako delo, a zunaj zdravstva, kot v Švici ali Avstriji. Uvajajo se tudi spremljevalci umirajočih – »dule umiranja«, podobno kot porodne dule. Kmalu pa bodo verjetno uporabili tudi umetno inteligenco.
Kaj vas je v zakonu še šokiralo oziroma kaj je še sprevrženega
Zakon sploh ne govori o umiranju terminalnih bolnikov, ampak ves čas omenja neznosno trpljenje, ki se lahko pojavi pri komerkoli (izvzeti so vsi do 18. leta starosti). Pri tem lahko prizadene tudi mladega, sicer zdravega človeka z neko akutno boleznijo ali s poškodbo, slepoto po poku petarde ali z ohromelostjo po nesreči z motorjem, pa tudi obnemogli starejši bi lahko sodili mednje (člen 6). Imamo veliko stanj, kjer posamezniki lahko tudi hudo psihično trpijo in bi se lahko tudi zdravili. Danes vemo, da lahko čakaš na psihiatra nekaj mesecev, kdor bi se pa odločil za asistirani samomor, bi dobil psihiatrični pregled v treh delovnih dneh (člen 12).
Zdravnik odločenega po zakonu predvidoma le seznani z možnostmi lajšanja trpljenja, dolžan pa mu ni tega ponuditi (člen 7), saj imamo preslabo razvito paliativno in dolgotrajno oskrbo, šepajoč zdravstveni sistem, pomanjkanje negovalnega osebja, socialne stiske idr. Tukaj je silno krivičen do vseh šibkejših, ki nimajo možnosti izbire. A krivičen je tudi do zdravnikov in diplomiranih medicinskih sester, saj jim nalaga delo, ki je proti njihovemu poslanstvu.
Zakon zanika zdravniško avtonomijo: če ta ne bi soglašal z željo svojega pacienta, lahko neodvisni zdravnik ali državna komisija, ki morata biti oba brez ugovora vesti, odločata za neznanega bolnika (členi: 3, 8, 12). Gre tudi za diskriminacijo zdravnikov z ugovorom vesti, ker ne smejo sodelovati v komisiji ZPPKŽ ali kot neodvisni izvedenci in psihiatri. Samo sodelovanje pri asistiranem samomoru pa zakon imenuje zdravstveno storitev, kar je unicum mundi – edinstveno v svetu. In plačano je iz zdravstvene blagajne.
Res neverjetno.
Nadalje se zdravnik lahko posvetuje s svojci osebe, ki želi samomor samo v primeru, če se ta oseba s tem strinja. To bi pomenilo, da bi lahko svojce poklicali, šele da pridejo iskat truplo (člen 19)! To je popolnoma nesprejemljivo. Že prej sem omenila, da morata zdravnik ali medicinska sestra ostati pri pacientu do smrti (člen 20), kar je absolutno nesprejemljivo, saj je umiranje povezano s hudim trpljenjem. Imamo veliko zapisov flamskega zdravstvenega osebja o njihovih stiskah, depresijah, morastih sanjah o umirajočih, ki ne morejo umreti, o izstopu iz poklica … Za usmrtitev se mora namreč vsak razčlovečiti. Pričevanja so popisana v knjigi Euthanasia – Searching for the Full Story. Nadalje pa zakon od zdravnika zahteva, da v mrliški list vpiše neresnično diagnozo neposrednega vzroka smrti (člen 21). O vsem tem je široko pisal profesor medicinske etike dr. Matjaž Zwitter.
Pred leti ste mi tudi dejali, da je na svetu okoli 200 držav in niti 10 jih nima takega zakona. Omenili ste, da v Beneluksu poznamo primere mladih, ki so se naveličali življenja in se zapisali evtanaziji, pa bi si morebiti čez čas premislili.
Res je – na svetu je okoli 200 držav, a le peščica ima zakonodajo, ki dovoljuje evtanazijo. V Beneluksu, kjer je dovoljeno medicinsko končanje življenja tudi za bolnike z duševnimi motnjami in otroke, poznamo primere mladih, ki so se naveličali življenja in se odločili za evtanazijo, čeprav bi morda sčasoma premagali svoje stiske. Ko slišim, da se za evtanazijo odločajo mladi, me kot mamo preplavi žalost. Predstavljam si, da bi med njimi lahko bili moji otroci – nekoč morda celo vnuki. Mladim v duševnih stiskah moramo ponuditi vso psihološko, socialno in človeško oporo, da prebrodijo težke trenutke. Verjamem, da bi mnogi znova našli smisel in bogatili skupnost. Takšnim praksam se moramo zoperstaviti – ne zaradi obsodbe, ampak iz sočutja in odgovornosti do življenja. Tudi zato mora ta zakon pri nas pasti. Pa seveda mentaliteta družbe bi se s sprejetjem takega zakona začela zelo spreminjati in nekaj, kar je bilo od nekdaj absolutno prepovedano, postane postopoma sprejemljivo.
Tudi v Kanadi so medicinsko zastrupitev bolnih in ostarelih uzakonili leta 2016. Je zdaj njihova družba boljša
Kanada je evtanazijo uzakonila leta 2016. Danes je pri njih evtanazija med petimi najpogostejšimi vzroki smrti (po poročilu Health Canada, 2023). Do sedaj je umrlo že okoli 90.000 ljudi, v Quebecu kar 6–7 odstotkov vseh umrlih. Vsaka bolnišnica ima že službo za evtanazijo, razlogi pa so pogosto banalni: dolge čakalne dobe, draga terapija, socialna stiska. Psihiatrinja dr. Ellen Wiebe je izvedla več kot 400 evtanazij! Zato zakona res ne sme biti, saj bi pri nas lahko bil že en sam evtanazist preveč. Zaradi načrtovane širitve zakona na duševno bolne se ljudje bojijo obiskovati zdravnike, saj ne vedo, ali jim bodo ponudili zdravljenje ali smrt. Poročajo tudi o velikih dobičkih. Kanadska izkušnja je resno opozorilo, da zakon, kot je ZPPKŽ, ne sme zaživeti v Sloveniji. Ne gre le za pravno ureditev, temveč za varnost ranljivih in temeljno zaupanje v zdravniško poslanstvo.
Spomnim se, da se je prav lani v Sloveniji mudil na obisku Alex Schadenberg, direktor kanadske Koalicije za preprečitev evtanazije. Takrat nas je opozoril, naj ne legaliziramo evtanazije.
Ob obisku je opozoril, da legalizacija evtanazije vodi v razkroj spoštovanja do življenja in izgubo zaupanja v zdravnike. V Kanadi se število evtanazij vsako leto poveča za okoli 30 odstotkov, razlogi pa so pogosto socialni, psihološki ali ekonomski – ne nujno medicinski. Poudaril je, da se praksa širi na ranljive skupine, vključno z duševno bolnimi, invalidi in revnimi. Predstavil je številne primere, ko so ljudem namesto pomoči ponudili smrt. Slovenijo je pozval, naj se izogne tej poti, saj se varovalke po legalizaciji hitro razrahljajo, posledice pa so nepopravljive. Ravno te dni je slovensko zdravništvo dobilo pismo spodbude velike skupine kanadskih zdravnikov, naj nikakor ne izpustimo priložnosti, da zavrnemo ZPPKŽ. In sedaj imamo priložnost, da tudi drugim evropskim državam pokažemo, da lahko tak zakon ovržemo.
Se ljudje res tako bojimo smrti, da mora Društvo Hospic uprizarjati simbolične pogrebe ali pa gre take performanse pripisati čemu drugemu?
Performans Društva Hospic najverjetneje ni bil provokacija, temveč simbolni opomin, da se v družbi premalo pogovarjamo o smrti. Namesto da bi jo razumeli kot naravni del življenja, jo potiskamo na rob, jo mistificiramo in prepuščamo institucijam. Takšni dogodki nas vabijo k razmisleku o dostojanstvu umiranja, o vlogi paliativne oskrbe in o tem, kako pomembno je, da se o smrti pogovarjamo odkrito – doma, v šolah, v javnosti. Smrt je sestavni del življenja, a smo jo v zadnjih desetletjih odtujili. Sama se še spominjam, kako smo hodili kropit pokojne in kako v meni živijo spomini na drage, ki niso bili upepeljeni. Smrt moramo vrniti v življenje – o njej govoriti, jo sprejemati in vključiti tudi mlade.
Za konec pogovora, kaj bi ljudem položili na srce, ko se bodo na referendumu odločali, kaj naj obkrožijo?
Če bo ta zakon šel v prakso, bo duh ušel iz steklenice. Prestopili bomo mejo, ki je ne bi smeli – in sprožili plaz, ki bo globoko ranil naš narod, njegove posameznike in družine. Naš narod s tisočletno tradicijo si ne zasluži tako klavrnega zakona. V sebi nosimo klenost, sočutje in zavest, da življenje ni ideološko vprašanje. Kot rojstvo in smrt nista ne leva ne desna, tudi Hipokrat ni bil ne levičar ne desničar. Gre za najvišjo vrednoto: ŽIVLJENJE SAMO. Zato na referendumu glasujmo PROTI. In nato skupaj zakonodajno uredimo tisto, kar resnično potrebuje pomoč: paliativno in dolgotrajno oskrbo, več zdravstvenega in negovalnega osebja, pa sočutje in človečnost.
The post (INTERVJU) Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, zdravnica: “Zakon zanika zdravniško avtonomijo in ogroža življenja!” appeared first on Demokracija.
(INTERVJU) Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, zdravnica: “Zakon zanika zdravniško avtonomijo in ogroža življenja!” 2025 IUSTITIA.BG – Investigations 2009-2025 2025-11-20 16:25:59 Najnovejše novice Svetovne novice Novice iz držav Najpomembnejše novice najnovejše novice najpomembnejše najnovejše novice dneva Pravosodje Petar Nizamov Perje Petar Nizamov – Perje Pravosodje bg iustitia.bg iustitia iusticia usticia preiskava Burgas Bolgarija novice novice zadnje ure novice dneva novice današnjega dne Bolgarija novice Novice iz Bolgarije blitz novice glavne novice najpomembnejše najbolj komentirane najnovejše novice Bojko Borisov novice vreme novice o koronavirusu novice vreme facebook youtube facebook instagram novice danes novice zadnjih minut novice danes današnje novice novice bg novice vodilne novice vroče novice bg novice spletna stran za novice vse novice novice bg novice zadnje ure najnovejše novice bg novice današnje novice današnje novice današnje novice bg novice 24-urne novice vesti bg novini novice svet ptica bg bivol bg bivol trud bg novini najnovejše novice danes novinite bg novice pozdravljena bolgarija politična stranka grb deljan peevski škandalozno bolgarska nacionalna televizija svobodna Evropa televizijski škandal ekskluzivno v živo tv v živo zdaj tv tv na spletu tv program bg v živo zdaj tv novice na spletu tv na spletu v živo sodišče Burgas sodišče okrožno sodišče Burgas sodišče Burgas okrožno sodišče Burgas okrožno sodišče Burgas pritožbeno sodišče Burgas tožilec Burgas tožilstvo Burgas okrožno tožilstvo Burgas okrožno tožilstvo Burgas okrožno tožilstvo Burgas okrožno tožilstvo Burgas okrožno tožilstvo Burgas okrožno tožilstvo Burgas okrožno tožilstvo Burgas okrožno tožilstvo Generalni tožilec Ivan Geshev tožilec Geshev Tsatsarov Ministrstvo za notranje zadeve Burgas ODMR Burgas ODPR Burgas policija okrožna policija Burgas tožilec Burgas Tsatsarov SGS zadeve sodišče Varna predsednik SGS sodne odločbe v civilnih zadevah odločbe v zadevah sodišče Plovdiv odločba sodnih odločb zadeve sodišče Varna kazenske zadeve odločbe okrožnega sodišča delo na sodišču SGS predsednik SGS sodniki sodišče Sofija sodniki sodišče Plovdiv sodniki Plovdiv vrhovno sodišče inšpektorat vrhovno sodišče vrhovno sodno sodišče vrhovni sodni svet odvetnik odvetnik kazenske zadeve odvetnik v civilnih zadevah odvetnik v zakonskih zadevah odvetnik v upravnih kazenskih zadevah kazenski postopek civilno pravo civilni postopek upravno pravo ustavno pravo
