(VIDEO) Dolgoletni kolumnist Demokracije Vinko Vasle prejemnik priznanja Boruta Meška za življenjsko delo, nagrajena tudi Bojan Požar in Planet TV 2025

Upravni odbor častnega priznanja Boruta Meška je v utemeljitvi izbire Vasleta izpostavil, da gre za enega najbolj briljantnih novinarskih umov zadnjih desetletij. “Lahko rečemo, da nagrado Združenja novinarjev in publicistov prejema eden najbolj izurjenih, pogumnih in kakovostnih piscev v slovenskih medijih, ki je ves čas ostal zvest temeljnemu načelu novinarskega dela – resnici,” so izpostavili.

Po mnenju združenja sta se Vasletova zavezanost resnici in spoštljiv odnos do bralcev pokazala že na začetku njegove poklicne poti na Kmečkem glasu, ko je kot njegov odgovorni urednik suvereno oblikoval njegovo uredniško politiko. Novinarsko pot je med drugim nadaljeval na Delu in kasneje na tedniku Mag ter reviji Jana. Od leta 2006 do 2010 je bil direktor Radia Slovenija, pozneje pa odgovorni urednik spletnega portala Siol. Med Vasletovimi odlikami so med drugim izpostavili njegov izjemen smisel za humor, zato ne preseneča, da velik del Vasletovega opusa predstavljajo glose. Dolga leta je z glosami sodeloval tudi v Demokraciji.

Vinko Vasle se prireditve ter podelitve ni mogel udeležiti, zato je v njegovem imenu priznanje prejela kolegica Zlata Kraševec.

Novinar in urednik Bojan Požar je priznanje prejel za posebne novinarske dosežke. Po navedbah iz obrazložitve je v slovenskem javnem prostoru v zadnjih desetletjih postal sinonim za raziskovalno novinarstvo, gre tudi za enega danes najbolj obveščenih novinarjev v državi, so navedli. Spomnili so, da se je njegova novinarska pot začela v klasičnih medijih, vrhunec pa dosegla z vzpostavitvijo portala Požareport kot ene najodmevnejših platform za razkrivanje političnih, gospodarskih in družbenih ozadij v Sloveniji v zadnjih letih. “Njegove objave redno sprožajo odzive javnosti, razprave in preiskave, imajo pa tudi politične posledice, saj je zaradi njegovih objav in razkritij odstopil že marsikateri minister,” so med drugim navedli v obrazložitvi.

Priznanje za posebne novinarske dosežke pa so si prislužili tudi oddaja Planet 18 in njeni ustvarjalci. Ta se je v zadnjem obdobju uveljavila kot kredibilna informativna oddaja, ki v slovenski medijski prostor prinaša prepotreben pluralizem, saj obravnava dogodke in tematike, ki jih gledalec v ostalih vplivnih in sorodnih medijih ne zazna, izhaja iz obrazložitve.

 

 

 

Pojasnila za letošnje nagrade so takšna:

Bojan Požar

Združenje novinarjev in publicistov častno priznanje Boruta Meška za leto 2025 podeljuje Bojanu Požarju, novinarju, uredniku in ustanovitelju portala Požareport, ki je v slovenskem javnem prostoru v zadnjih desetletjih postal sinonim za raziskovalno novinarstvo, hkrati pa portal, kjer se začenjajo mnoge odmevne medijske zgodbe.

Novinarska pot danes enega najbolj obveščenih novinarjev v državi se je sicer začela v klasičnih medijih, vrhunec pa dosegla z vzpostavitvijo portala Požareport, ene najodmevnejših platform za razkrivanje političnih, gospodarskih in družbenih ozadij v Sloveniji v zadnjih letih. V času, ko so pritiski na novinarje vse pogostejši, razmere pa do novinarstva nasploh neprijazne, je Požar z omenjenim portalom dokazal, da lahko skoraj en sam novinar s pogumom, vztrajnostjo in dokumentiranostjo ohrani medijski vpliv brez institucionalne zaščite in brez podreditve kapitalskim ali političnim interesom.

Njegove objave redno sprožajo odzive javnosti, razprave in preiskave, imajo pa tudi politične posledice, saj je zaradi njegovih objav in razkritij odstopil že marsikateri minister.

Požar je med tistimi redkimi posamezniki, ki so dokazali, da neodvisnost ni zgolj ideal, temveč profesionalno načelo, za katerega je pripravljen plačati tudi osebno ceno, kot so denimo tožbe ali osebne diskreditacije. Ni se umaknil niti takrat, ko je bil zaslišan pred parlamentarnimi komisijami. S tem je osvetlil bistveno poslanstvo novinarstva: služiti resnici, ne pa oblastnim strukturam ali posameznim lobijem. Prav njegova nepopustljivost in zavest o odgovornosti do javnosti ga uvrščata med tiste, ki novinarsko delo razumejo kot varovalko demokracije.

Poleg portala Požareport je letošnji Meškov nagrajenec ustvarjalec in razvijalec tudi drugih medijskih formatov. Bil je urednik in producent oddaje Faktor na TV3, voditelj oddaje Ura moči na Planet TV, od letos pa vodi podkast Ura resnice na portalu Info360.

V vseh svojih medijskih nastopih je razvil slog, ki združuje analitiko, neposrednost in kritično distanco. Njegovi komentarji niso deklarativna mnenja, temveč rezultat dolgoletnega spremljanja političnih procesov in zakulisnih struktur.

Med njegovimi pomembnimi dosežki velja izpostaviti tudi knjižno delo Melania Trump – Gola resnica, ki je doseglo mednarodno odmevnost in dokazalo, da Požar presega slovenski medijski okvir.

Meškovo priznanje mu v združenju podeljujemo, ker je dvignil standarde slovenskega raziskovalnega novinarstva, ker je kot eden redkih ohranil neodvisno pozicijo v izrazito polariziranem medijskem prostoru in ker je s svojim delom utrdil zavest, da je novinarska etika več kot retorična figura – je odgovornost do resnice in javnosti.

Naj Meškovo priznanje za leto 2025 ne bo le zahvala za njegovo dosedanje delo, temveč tudi spodbuda za prihodnost. Naj ga spremlja kot simbol, da je resnica vredna truda, da je neodvisnost mogoča in da je novinarstvo še vedno eden najpomembnejših stebrov demokracije.

Vinko Vasle

Vinko Vasle je eden najbolj briljantnih novinarskih umov zadnjih desetletij, s poudarkom na času preloma bivšega režima, k padcu katerega je s svojim zavzetim, v resnici disidentskim novinarskim in uredniškim delom tudi prispeval.

Zanj je veljalo, da eden redkih, ki si lahko z novinarskim peresom služi kruh kjerkoli. Do popolnosti obvlada novinarske zvrsti – od raziskovanja kriminala in politične korupcije, do intervjujev ter unikatne satire, ki je njegov zaščitni znak. Osebnost neverjetne energije, pošten, včasih do naivnosti iskren ter politično nekorekten. Vse to je Vinko Vasle.

Njegova novinarska kolegica Zlata Krašovec je za današnjo priložnost o njem zapisala: »Spominjam se ga iz študentskih let, natančneje iz FSPN, kakor se je tedaj imenovala fakulteta za družbene vede. Oba sva bivala v desetem nadstropju stolpnice študentskega doma. Ja, tistega za Bežigradom, v senci katerega se je miličnik noč in dan prestopal pred domovanjem tovariša Dolanca. Vinko, takrat smo ga klicali Venč, je že takrat kazal izrazit smisel za kritiko družbenih razmer in oblasti. Lastnost, ki bi morala biti zaščitni znak vsakega novinarja! Te njegove drže smo se nekateri nalezli. Izžareval pa je tudi izjemen smisel za humor. In tako se je na njegovo pobudo rodil politično satirični list, imenovan Težka sapa. Težka sapa zato, ker smo ustvarjalci pač živeli v desetem nadstropju stolpnice, katere dvigalo večino časa ni delovalo. Ker smo res nameravali hoditi po robu, smo se sprva pretvarjali, kakor da nam ni vse popolnoma jasno. V kolofon smo (študentje novinarstva!) zapisali, da smo uredniki in izdajatelji vsi po vrsti. Češ naj se tovariši malo pomučijo s tem, koga česa obtožiti, če bo treba. Res so se zelo hitro začeli zanimati za nas in po prvem zaslišanju na republiškem sekretariatu, smo bili pred izbiro: imenovati urednika ali prenehati izhajati. Ni težko uganiti, da je bil imenovan Vasle … Čemu ta izlet v študentska leta Mar nismo bili takrat vsi bolj ali manj kritično nastrojeni do oblastnikov in režima Res je, vendar s poudarkom na ’bolj ali manj’ in z izjemo tistih, ki so že tedaj delali za Udbo. O nekaterih smo to vedeli že takrat, o nekaterih pač ne. Za kakšnega najbrž ne vemo niti danes. A vendar je Vinko Vasle glede te mladostne kritiške drže poseben. On ni bil tak le tedaj. On je tak ostal in je tak še danes,« je zapisala Zlata Krašovec.

Omejimo se na tri Vasletove lastnosti, izvirajoče iz študentskih časov, ki so se pozneje le še okrepile. Najprej sta to zavezanost resnici, kot jo prepoznava in razume, in spoštljiv odnos do bralcev. To se je očitno pokazalo že v začetku njegove poklicne poti na Kmečkem glasu. Še zelo mlad je postal odgovorni urednik tednika in je suvereno oblikoval njegovo uredniško politiko tako, da kmetje, kot ciljna publika, objavljenim člankom niso samo verjeli, ampak so jih imeli celo za referenco, ko so se potegovali za svoje pravice, ki so bile v tistih časih zelo omejene in povrhu vsega še vse prepogosto kršene. Da je s tem večkrat prestopil mejo, ki jo je oblast še tolerirala, se je pokazalo ob njegovi odstavitvi z mesta odgovornega urednika, ko so mu v podpis ponudili kar sklep o prenehanju delovnega razmerja. Seveda se ni dal in končalo se je tako, da je ne Kmečkem glasu

vseeno ostal kot novinar. Kljub drugačnim namenom je partija svojo zamisel izvedla nemarno in je to plačala pozneje, ko je bil Kmečki glas trdna opora nastajajoči prvi slovenski politični organizaciji izven SZDL – Slovenski kmečki zvezi. Čeprav Vasle takrat formalno ni bil več urednik, je bil njegov vpliv še naprej tako močan, da je bil motor delovanja večine v redakciji. Zato, ko danes gledamo na tiste čase, lahko novinarski kolektiv Kmečkega glasa (morda z izjemo ali dvema) brez pretiravanja poimenujemo Vasletova četica.

Naslednja Vasletova odlika sta izjemen smisel za humor in zavedanje, da prav humor in satira pogosto omogočata sporočati resnice, ki bi drugače (zlasti v času veljave 133. člena) ne mogle biti objavljene. Zato ne preseneča, da velik in najbrž najbolj prepoznaven del Vasletovega opusa predstavljajo prav glose. Z njimi je začel že na Kmečkem glasu, kjer je iz tedna v teden obdeloval slabosti ’najboljšega vseh sistemov’ v med bralci zelo priljubljeni rubriki 37 stopinj v senci. Iz tedna v teden so njegovi prispevki odmevali tudi v satiričnem tedniku Pavliha, kjer je tedanji urednik Bogdan Novak z veseljem objavljal ne le njegove prispevke, temveč tudi domislice drugih, politiki ne najbolj lojalnih novinarjev iz drugih redakcij slovenskih časopisov. Mimogrede – ravno iz tega sodelovanja se je porodila neformalna skupina alternativnih novinarjev, ki se je zavzemala za več svobode govora in je leta 1984 v Odprtem pismu slovenskih novinarjev opozorila na problem svobode tiska. Bila je to ena prvih, takrat med seboj še nepovezanih, znanilk slovenske pomladi. Prav Vinko Vasle je bil skupaj s Slavo Partljič tisti, ki je prvi zaznal karizmo Jožeta Pučnika in je objavljal njegove disidentske tekste v Mladini in Teleksu.

Nazadnje še o morda najdragocenejši lastnosti Vinka Vasleta – v izbiri med ’prav’ in ’prikladno’, se je vselej odločal za ’prav’. Za tisto, v kar je verjel. Če je mislil, da je nekaj dobro in je to treba storiti, se ni oziral na to, koliko ga bo to stalo, nikoli ni preračunaval, kaj se mu bo bolj izplačalo. Ni ga zanimalo, ali bo pot gladka ali polna ovir, ni ga zanimalo, kako bo postlano za njega samega – tako je bilo v letih osamosvajanja z njegovo pripadnostjo Slivnikovi četici na Delu, kot tudi ob ustanovitvi prvega res alternativnega tednika Mag, ki je bil vsebinsko pravzaprav v celoti njegov projekt. Tako je bilo tudi z njegovim sodelovanjem povsod drugod. In kadar se je kaj od tega, v kar je verjel in za kar se je neutrudno zavzemal, sfižilo – ne delajmo si utvar, tudi to se je pogosto dogajalo bodisi zaradi neprijaznih okoliščin bodisi zaradi fige v žepu sodelavcev – mu ni bilo nikoli težko vstati in reči ’nasvidenje v naslednji vojni’.

Z Maga je odšel na revijo Jana – kot namestnik odgovorne urednice – ter jo ključno osvežil s širokim naborom tematik. Od leta 2006 do 2010 je bil v vodstvu RTV Slovenija kot direktor Radia Slovenija. Torej v letih, ki so morda zadnje uspešno obdobju te ustanove, obdobje, ko je bil prekinjen partijski monopol in se je RTV Slovenija razvijala v smeri javnega servisa za vse državljane. Njegova odprtost in pozitivna naravnanost brez nazorskih predsodkov je ostala osamljen primer v vodstvu radijske ustanove. Pozneje je kot odgovorni urednik spletnega portala Siol ključno prispeval k pluralizaciji slovenskega medijskega prostora.

Razvojno je Vasle prehodil pot od alternativnega novinarja, kritičnega kolumnista in publicista do odličnega pisatelja romanov Purgerji, Tretja hiša na Marsu in Darovalec.

Lahko rečemo, da nagrado Združenja novinarjev in publicistov prejema eden najbolj izurjenih, pogumnih in kakovostnih piscev v slovenskih medijih, ki je ves čas ostal zvest temeljnemu načelu novinarskega dela – resnici.

Oddaja Planet 18

Oddaja Planet 18 se je v zadnjem obdobju uveljavila kot kredibilna informativna oddaja, ki ji pomena v slovenskem medijskem prostoru ni mogoče odreči. Vanj prinaša prepotreben pluralizem, saj obravnava dogodke in tematike, ki jih gledalec v ostalih vplivnih in sorodnih medijih ne zazna. Pri tem ne zapade v navijaštvo, ampak se tem loteva raziskovalno in profesionalno ter z občutkom odgovornosti do javnosti. Politiki nastavlja ogledalo, ob kritičnem poročanju pa ohranja etično držo in ne stopa po poti senzacionalizma, da bi na tak način opozarjala nase.

Ob spremljanju oddaje Planet 18 dobijo gledalci torej vpogled tudi na drugo stran resnice, kar je conditio sine qua non (pogoj, brez katerega ne gre), da si o dogajanju v državi in družbi ustvarijo popolnejšo predstavo.

Pohvalno se lahko izrazimo tako o njenem studijskem kakor tudi o njenem terenskemu delu. Za goste oziroma komentatorje v oddajo vabijo vsebinsko podkovane posameznike, ki s svojimi argumentacijami in pogledi predstavljajo pravo svežino v odnosu do ostalih etabliranih medijev, ki na mnoga strokovna in priznana imena pozabljajo samo zato, ker ne razmišljajo v skladu s sprejemljivo doktrino večinskih medijev. Medtem pa Planet 18 mikrofone ponuja in nastavlja akterjem različnih političnih in ideoloških ali svetovnonazorskih prepričanj.

Oddajo krasijo tudi odzivnost pri pokrivanju dogodkov, poudarek na javljanju s terena, reportaže med ljudmi ter poročanje tudi z odrinjenih in pozabljenih delov Slovenije.

Seveda za vsem tem stojijo ljudje, to je vrsta tistih členov verige, ki ustvarjajo izdelek, ki pridobiva na veljavi, kar se posledično kaže tudi v številkah. Delež tistih, ki spremljajo oddajo, se namreč veča.

Tudi kombinacija izkušenj in svežine je pri novinarjih oddaje Planet 18 očitno formula, ki tlakuje njeno pot vnaprej. Voditelji v studijo delujejo samozavestno in zanesljivo.

Boj za gledalce je danes neizprosen, česar se ustvarjalci oddaje zavedajo. Počasi, a vztrajno utrjujejo svoj položaj v slovenskem medijskem prostoru.

Oddaja televizije Planet TV Planet 18 gledalcem ne prinaša zgolj celostne slike tekočih dogajanj v politiki, gospodarstvu in na drugih področjih, pač pa najde in objavlja tudi lastne teme, kar kaže na zavedanje pomena raziskovalnega novinarstva. Ustvarjanje lastnih zgodb je dodana vrednost oddaje.

Meškova nagrada za posebne dosežke oddaji Planet 18 je v bistvu oddaja ljudem – novinarjem, voditeljem in ostalim, ki jo ustvarjajo. Za njo stojijo Peter Avsenik, Katarina Braniselj, Petra Cankar, Sara Grobelšek, Lana Hrastelj, Lina Jelen, Vitomir Petrović, Barbara Pirh, Valentina Podplatnik, Luka Svetina, Uroš Urbanija, Petra Vehovar in številni drugi. Hvala, ker sledite načelom pravice do informiranja in verodostojnega poročanja.