iustitia.bg 
Piše: C. R.
Glede na današnjo proslavo v Sorici ob 80-letnici tragičnih dogodkov v tem kraju zaradi komunistične revolucije objavljamo govor predsednika SDS Janeza Janše na komemoraciji v tem kraju pred desetimi leti. Janša je bil sicer slavnostni govornik tudi na današnji proslavi.
Takole je Janez Janša nagovoril ljudi pred 70 leti:
Tisti, ki so bili zaradi strahu dolgo časa nemi, naj spregovorijo in tisti, ki so bili gluhi za resnico, naj jo poslušajo. Več bo tistih, ki bodo spregovorili, več bo tudi tistih, ki bodo poslušali in slišali. (Sorica, 70 let pozneje)
Spoštovani svojci žrtev, spoštovani gospod kardinal, župan, županja, spoštovani vsi zbrani.
Ko stojimo na tem mestu, še posebej na tako lep jesenski dan, kar verjamemo tistemu stavku, ki pravi, da je Slovenija po zunanji lepoti košček nebes. Toda to lepoto moti tisto, kar je bilo skrito, zakopano in zamolčano. Danes našemu skupnemu spominu vračamo imena tistih, ki so bili zamolčani, nasilno izgnani iz našega občestva, iz kolektivnega spomina. Tukaj smo tudi zato, da podelimo bolečino njihovih najbližnjih, bolečino, ki so jo morali skriti.
Danes je celotna Evropa v medijski poplavi vesti in ob tem, ko se dogajajo nečloveške tragedije z begunci, preplavljena z zastavami o solidarnosti in sočustvovanjem s tistimi, ki so nasilno pregnani iz svojih domov. O tem se zelo veliko govori in piše, verjetno v enem tednu bistveno več, kot se je v 70-ih letih govorilo o ženah in otrocih teh vasi, ki so bili v zimskem času nasilno pregnani, zapeljani tja na mejni prehod Šentilj ali Korensko Sedlo in pognani od nas so potem pristali v begunskem taborišču. Doživljamo, da isti ljudje, ki so polni besed empatije, sočustvovanja in solidarnosti s sirskimi begunci, kar je prav, v naslednjih stavkih govorijo pravzaprav o lastnih rojakih kot o »volksdeustscherjih«, kot o kolaborantih, ki so doživeli zasluženo usodo. Ti, ki prikrito delujejo proti temu, da bi se tudi ti dogodki vrnili v naš kolektivni spomin. Zaradi takšnih dvojnih meril, ki se vzpostavljajo tudi na temeljnih človeških vrednotah oz. vrednotenju, je Slovenija danes v nekem krču. Kar je poseben paradoks. Po sto letih smo gospodarji na svoji zemlji, okoli nas je prijazno okolje, kot še nikoli doslej ni bilo, imamo mnoge pogoje za razvoj, kot jih imajo tudi tisti, proti katerim smo z zavistjo gledali v času totalitarne Jugoslavije. Pa vendarle stopicamo na mestu, ponekod je razvoj bistveno počasnejši, kot bi lahko bil, drugje pa gremo celo nazaj.
To, kar je bilo zamolčano, nasilno izganjano iz našega spomina, skrito, kar se je skušalo prikrivati in skrivati, ni imelo samo moralnih posledic. Te posledice imajo tudi svoje otroke. To se odraža povsod. Ko smo se Slovenci osamosvojili, je bila recimo Češka za skoraj 50 odstotkov v razvoju za nami. Dva tedna nazaj je bil objavljen podatek, da nas je Češka prehitela po kvaliteti življenja, po kupni moči na posameznika. Kljub temu da smo od istega dne v EU, da smo imeli boljše izhodiščne možnosti, da je bil vsaj v zadnjih letih, ali pa zadnje desetletje, komunizem na Češkem, ker so bili v okviru Varšavsega pakta pod okriljem Sovjetske zveze, vsaj kar se tiče ekonomske svobode, trši kot pri nas, je vendarle Slovenija zaostala v nekem krču. In dvoličnosti, o katerih se je danes govorilo, ne prinašajo samo moralnih posledic, te se slej ko prej prelijejo tudi v tisto, kar vsak dan čutimo, to je vprašanje blaginje. Če ni motivacije, če ni okolja, v katerem lahko narod izkorišča vse svoje potenciale, potem ne napreduje toliko, kot bi lahko ali napredujejo primerljivi narodi. Povsod je tako in sedaj to čutimo.
Kje so rešitve? Odkar je resnica o tragičnih dogodkih po drugi svetovni vojni pa tudi med njo – ta čas je bil povezan, govoriti o povojnih pomorih in to strogo omejiti z datumom 9. maj 1945 je na nek način preozko. Kajti to zlo komunizma, ki je izkoristilo drugo zlo vojne in nacizma in fašizma, se je pravzaprav v vseh teh nederjih skotilo še kot hujše zlo. To zlo je razsajalo v Sloveniji od začetka vojne naprej. Ne da se tega prikriti niti z lažnim mitom o NOB. Številke, ki so prišle na dan v zadnjih letih, so neizprosne. Vse slovenske partizanske enote so do maja 1945 v dnevih ključnih racij, kot pravijo, uničile okoli 3000 okupatorskih vojakov, hkrati pa so komunistični partizani v tem času pobili več kot 4200 žensk, otrok in moških civilistov. V pomorih, kot so se dogajali tudi v teh krajih, tudi med vojno. Torej kakšen narodnoosvobodilni boj je to, če tisti, ki naj bi osvobajal, pobije več domačih civilistov kot okupatorskih vojakov? Še tisti okupatorji, ki so padli v bojih s partizani, so v glavnem padli zaradi tistih, ki so šli v partizane iz iskrenih domoljubnih nagibov, ki so verjeli, da je to dejansko narodnoosvobodilni boj in ki so verjeli, da se priključujejo nekemu gibanju, ki tudi dejansko dela tisto kar propagira. Ko so spoznali svojo zmoto, so bodisi od tam pobegnili bodisi so končali pod kroglami svojih tovarišev bodisi so tam ostali, ker so se bali za usode svojih najbližjih – če so pobegnili, je bilo potem maščevanje do njihovih družin. Podoben strah je mnoge slovenske fante in može, na deset tisoče, zadržal tudi, ko so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko.
Ta lažni mit o NOB se je skušalo tudi v teh dveh desetletjih po slovenski osamosvojitvi uporabiti za to, da se še nadalje prikriva resnica, kar se je dejansko dogajalo, zato da se tiste, ki so bili po krivem razglašeni za izdajalce, za nasprotnike domovine, za nekaj najbolj zavrženega, še naprej drži vstran od kolektivnega spomina in na ta način tudi še naprej vzdržuje strah, ki je njihove svojce, bližnje in tiste, ki so te stvari poznali iz lastnih izkušenj, držal v molku. Ampak ta mit je začel, to zanikanje je začelo počasi popuščati. Vse več je bilo konkretnih stvari, ki so jih ljudje izvedeli in slišali, po slovenskih župnijah so se v organizaciji Nove Slovenske zaveze odkrivale farne plošče, kjer se je dalo prebrati imena ljudi, ki so bili pobiti. Pritisk resnice je naraščal in ta lažni mit o NOB, ki se ga sicer skuša še vzdrževati tudi s pomočjo številnih zgodovinarjev, ki producirajo to meglo, ta jez je začel popuščati. Drobci resnice so vračali kolektivni spomin, tudi tisto, kar je bilo zakopano in zamolčano.
V zadnjih letih, posebej pa v zadnjem času, še posebej letos, ko se obhaja 70. obletnica konca druge svetovne vojne, smo soočeni z nekim drugim. Ta mit več ne zadostuje, ker je resnica tako ali drugače prišla na dan, povojnih pomorov ni možno več zanikati, tako kot se je to dogajalo, ne more se niti marginalizirati, ne more se več niti z medijsko blokado tega držati kot stvar zgolj tistih, ki so bili neposredno prizadeti in to pomnijo iz lastnega ali družinskega spomina. Po tem, ko smo vstopili v Evropo, so se začele tudi razprave o tem, kako ta čas ovrednotiti. Sprejete so bile resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope in Evropskega parlamenta v tem času in stari trik je odpovedal. Zato smo v tem času soočeni z novim. To pa je, da se tega ne skuša več zanikati, ampak se to skuša opravičiti, kar je še huje. Ko je bila slovenska javnost šokirana z odkritjem množičnega morišča v Hudi jami, je podmladek takrat največje vladne stranke izdal sporočilo, v katerem je pisalo, da je bil čas neposredno po drugi svetovni vojni v Sloveniji čas napredka. Stranka je imela takrat predsednika vlade, vso oblast v rokah, nihče ni te izjave problematiziral. Tudi je nihče ni preveč razglašal, razmnoževal in propagiral, ker je bila šokantna. Potem pa se je začela v različnih oblikah pojavljati tudi drugod. Vse to, kar se je zgodilo in kar se je skrivalo, se je najprej skušalo zanikati, ko je resnica prihajala na dan, sedaj pa se skuša celo opravičiti. Na družabnih omrežjih boste lahko prebrali polno izjav, ki te zločine opravičujejo, tudi izjav, ki pozivajo k ponavljanju, češ v Hudi Jami je še prostor itn. Na to se ne reagira, to se tolerira. Podobne stavke v tem mandatu včasih slišimo tudi iz parlamentarnih klopi. To je nevarno. Čeprav po drugi strani ta poskus kaže tudi na nek obup tistih, ki niso zmogli tega, za kar je plediral Edvard Kocbek, ko je zapisal, da se je treba s to krivdo soočiti, jo priznati, na tej podlagi se lahko potem vzpostavijo temelji za spravo. Pred nekaj tedni smo doživeli celo izjavo članice vlade – ministrice za obrambo – , ki je na partizanski proslavi dejala, da je slovenska prihodnost življenje po vrednotah, ki so se vzpostavile po koncu druge svetovne vojne. To je rekla oseba, ki ima izvršilno oblast na državotvornem ministrstvu, ki natančno ve, kaj se je takrat dogajalo. Ne gre za pomoto. Danes nihče, ki je pismen, ne more reči, da ne ve, da so se povojni pomori dogajali. To je strašljivo. Po drugi strani pa, kot že rečeno, kaže na to, da smo prišli v neko zaključno fazo spopada med resnico in lažjo in da se to na ta način počne zaradi neke panike. Strah je marsikje popustil, tudi ta, ki se je na novo zasejal. Tudi na drugi strani je prišlo do tega, da so posamezniki spregovorili, celo o zelo hudih stvareh, ki so jih takrat povzročili njihovi očetje, kot recimo glede izdajstva na Mali gori pri Ribnici. To neopazno a pomembno spreminja odnos slovenske javnosti do tega časa in do teh vprašanj in tudi do tega eksistencialnega vprašanja za Slovence, ki se mu reče sprava.
Slovenci ne bomo nikoli na tem, da zaužijemo neko zlato dobo, torej nek čas, ko bodo naši potenciali lahko izkoriščeni do konca, ko ne bomo več prvorazredni in drugorazredni, ko ne bo več delitev po tem, kaj je bilo v zgodovini, ampak bomo glede tega spravljeni v tem smislu, da se bo zločin imel za zločin, ne glede na to, kdo ga je storil in da bomo sposobni tudi naše mrtve pokopati, ne glede na to, kaj si kdo misli in o tem ne bo nobene razprave, da ne bomo soočeni s poskusi, da se to zakrije s poskusi, da se morišča enostavo preimenuje v grobišča, to napiše na kraju in smo potem s tem opravili – s tem se to ne bo končalo, na tej podlagi ne bo sprave. Za spravo je potrebno prostovoljno soglasje tistih, ki se morajo spraviti. Sprave ni mogoče narediti na ta način, da je ena stran na spravo pripravljena, druga pa ne. Če je situacija takšna, in danes na žalost v glavnem je, potem o pogojih za spravo ni mogoče govoriti. Sprave ne dosežeš tako, da bivši predsednik CK seže v roko ljubljanskemu nadškofu in potem vsi govorijo, da smo se spravili in se to prodaja in zlorablja še desetletja. Za spravo je potrebno priznanje krivde, tudi odpuščanje in kesanje. Ampak tukaj imamo eno stran, ki je že zdavnaj odpustila, ki ne govori o maščevanju. Tisti, ki išče tolažbo v Bogu, je zagotovo ne išče v maščevanju. Tudi, če se kje pojavi kakšen tak znak, oz. kakšen tak poskus, je to zelo osamljen glas. Na drugi strani pa te pripravljenosti priznati resnico v glavnem ni, z izjemo častnih posameznikov in z izjemo nekaterih poskusov, ki so hvalevredni in zbujajo upanje, kot je recimo to, da se je nedavno v Karlovici pri velikih Laščah postavila podobna plošča, na kateri so žrtve obeh strani državljanskega spopada. Če se spomnite javnih reakcij vodstva zveze borcev, oni so proti temu odločno protestirali. To pomeni, da poskusi so, neke splošne pripravljenosti za spravo pa ni.
Bo pa ta čas prišel. Poznamo primere drugih narodov iz zgodovine, kjer je tudi trajalo, ampak ta čas je prišel. Danes ti narodi živijo brez takšnega krča, v katerem živimo Slovenci. Rekli boste, kaj lahko naredimo za to, da ta čas čim hitreje pride. Ker tudi čas je pomemben. Dlje je neka stvar pozabljena, težje je zbrati pričevanja in obuditi spomin. Torej iskrena zahvala tudi v mojem imenu vsem, ki ste vztrajali pri tem, da so danes ta imena na tej plošči odkrita, da je opravljeno še eno dejanje, s katerim se vračajo v naš kolektivni spomin. Čestitke tudi za pogum, ki je bil potreben, da se je to zgodilo. Kajti strah je še vedno prisoten.
Torej, kje je pot k temu, da Slovenci zaživimo ta čas? Ko bomo spravljeni in bomo lahko rekli, da smo na poti v zlato dobo življenja našega naroda in državljanov te države, ki jo končno imamo. Mislim, da je bila pot zelo jasno nakazana v Evangeliju, ki je bil danes prebran. Tisti, ki so bili zaradi strahu dolgo časa nemi, naj spregovorijo in tisti, ki so bili gluhi za resnico, naj jo poslušajo. Več bo tistih, ki bodo spregovorili, več bo tudi tistih, ki bodo poslušali in slišali.«
The post (IZ ARHIVA) Janša pred desetimi leti v Sorici: “Ta lažni mit o NOB, ki se ga sicer skuša še vzdrževati tudi s pomočjo številnih zgodovinarjev, ki producirajo to meglo, ta jez je začel popuščati” appeared first on Demokracija.
(IZ ARHIVA) Janša pred desetimi leti v Sorici: “Ta lažni mit o NOB, ki se ga sicer skuša še vzdrževati tudi s pomočjo številnih zgodovinarjev, ki producirajo to meglo, ta jez je začel popuščati” 2025 IUSTITIA.BG – Investigations 2009-2025 2025-11-09 17:26:51 Najnovejše novice Svetovne novice Novice iz držav Najpomembnejše novice najnovejše novice najpomembnejše najnovejše novice dneva Pravosodje Petar Nizamov Perje Petar Nizamov – Perje Pravosodje bg iustitia.bg iustitia iusticia usticia preiskava Burgas Bolgarija novice novice zadnje ure novice dneva novice današnjega dne Bolgarija novice Novice iz Bolgarije blitz novice glavne novice najpomembnejše najbolj komentirane najnovejše novice Bojko Borisov novice vreme novice o koronavirusu novice vreme facebook youtube facebook instagram novice danes novice zadnjih minut novice danes današnje novice novice bg novice vodilne novice vroče novice bg novice spletna stran za novice vse novice novice bg novice zadnje ure najnovejše novice bg novice današnje novice današnje novice današnje novice bg novice 24-urne novice vesti bg novini novice svet ptica bg bivol bg bivol trud bg novini najnovejše novice danes novinite bg novice pozdravljena bolgarija politična stranka grb deljan peevski škandalozno bolgarska nacionalna televizija svobodna Evropa televizijski škandal ekskluzivno v živo tv v živo zdaj tv tv na spletu tv program bg v živo zdaj tv novice na spletu tv na spletu v živo sodišče Burgas sodišče okrožno sodišče Burgas sodišče Burgas okrožno sodišče Burgas okrožno sodišče Burgas pritožbeno sodišče Burgas tožilec Burgas tožilstvo Burgas okrožno tožilstvo Burgas okrožno tožilstvo Burgas okrožno tožilstvo Burgas okrožno tožilstvo Burgas okrožno tožilstvo Burgas okrožno tožilstvo Burgas okrožno tožilstvo Burgas okrožno tožilstvo Generalni tožilec Ivan Geshev tožilec Geshev Tsatsarov Ministrstvo za notranje zadeve Burgas ODMR Burgas ODPR Burgas policija okrožna policija Burgas tožilec Burgas Tsatsarov SGS zadeve sodišče Varna predsednik SGS sodne odločbe v civilnih zadevah odločbe v zadevah sodišče Plovdiv odločba sodnih odločb zadeve sodišče Varna kazenske zadeve odločbe okrožnega sodišča delo na sodišču SGS predsednik SGS sodniki sodišče Sofija sodniki sodišče Plovdiv sodniki Plovdiv vrhovno sodišče inšpektorat vrhovno sodišče vrhovno sodno sodišče vrhovni sodni svet odvetnik odvetnik kazenske zadeve odvetnik v civilnih zadevah odvetnik v zakonskih zadevah odvetnik v upravnih kazenskih zadevah kazenski postopek civilno pravo civilni postopek upravno pravo ustavno pravo
